Obisk v bolnici 24.10.2008

Bil je petek in po službi sem se odločila, da grem na obisk k Robinu, ki je v bolnici Celje. Bil je operiran zaradi zlomljenega ledvenega vretenca. Bila sem vesela, da sem si utegnila utrgati nekaj časa in sem ga šla malo pozdravit. Navajena sem, da drugi pridejo pozdravit mene in obratna vloga mi je rahlo tuja. Vedela sem, da bo nekaj težav s sestro saj sem se v Celju narisala pozno popoldne ob 17.30, ko je bilo obiskov že konec. Sestra mi zrecitira uradne stvari in jaz ji lepo razložim, da bi z veseljem prišla na obisk v času obiskov, a mi služba tega ne dopušča, ter da naslednji dan grem v tujino. Ok, malo je potrebno tudi kakšno stvar prilagoditi nastali situaciji, a zato imamo tudi domišljijo. Sestra mi je nato dovolila hiter obisk.

Polna pričakovanja, da bom vsaj malo nasmejala ležečega pacienta, sem korakala proti sobi št.7. Vstopim, čisto počasi in takrat zagledam bolnike, ki ležijo na posteljah vsak s svojo poškodbo. Na koncu sobe zagledam Robina, ki je zazrt v okno s pogledom v naravo. Takrat me je stisnilo. Zavedala sem se kako srečo imam, da nisem tam, da ne ležim tam in da lahko grem ven kadar se mi zahoče in uživam v naravi, soncu ... Stopim pred njega, mu namenim nasmeh in on mi ga presenečen v bolečinah vrne. Takrat sem se počutila tako nemočno kot že dolgo ne. V mislih sem prosila Boga, naj mi da moč, da bom lahko našla primerne besede, da ne bom kaj butastega bleknila, kot je pri meni to v navadi ;-) Res sem se počutila nemočno in ta vloga obiskovalke v bolnici mi je bila popolnoma tuja. Bila sem tam, a hrati tako nemočna. Počutila sem se skrajno nekoristno. Spraševala sem se od kje so ljudje jemali moč, da so me obiskovali v bolnici in hkrati se zavedam, kako je bilo mojim domačim težko, ko so me tam gledali ležati. Ko so si želeli pomagati pa mi niso morali. Ali, ko sem ležala negibno in sem samo lahko govorila. Spomnim se vsega in vsakega, ki mi je namenil tudi samo 10 min obiska v bolnici. In ko sem tudi sama bila v bolnici, sem videla kdo dejansko so moji prijatelji. Sama se spomin, da sem bila vesela vsakega obiska, pa čeprav sem se jim lahko zahvalila samo z nasmehom ali le s pogledom. Ne vem, ce so razumeli to mojo zahvalo, a vem, da jim je verjetno bilo nepijetno, kljub temu, da sem bila njihova. Sama vem, da sem hotela pomagati Robinu, ko je rabil kakšno stvar iz poličke, a hkrati sem vedela, da mora malo pomigati. Bilo je težko mu ne pomagati, a vem, da se človek mora tudi sam malo pomatrat.
Malo sva se zaklepetala o nevsakdanjih stvareh, saj sem skušala misli usmeriti malo drugam. Malo je bilo tudi hecanja in na kocnu sva se že smejala. Povprašala sem ga, kako kaj napreduje pri hoji, pri delanju novih korakov. Spet sem se spomnila, kako sem se tudi jaz ponovno učila hoditi, kako sem bila vesela, da sem si lahko sama umila zobe, šla na WC, se sama stuširala. Kako majhne stvari, ki so nekaterim čist samoumevne.

Čas je tako hitro tekel in bi je čas, da grem nazaj proti LJ. Robin je predlagal, da me pospremi do vrat, ki vodijo iz oddelka. Pustila sem ga, da se pomatra s steznikom oz. opornico za hrbtenico. Z veseljem bi mu jo pomagala namestiti, a sem vedela, da ne smem. Bilo je težko, zato sem raje malo pofirbcala kaj se dogaja pred bolnico, s pogledom skozi okno. Hja, včasih je pač potrebno ne pomagati človeku. Povila sem mu le stopala, vzela jakno in torbo, njemu pa sem podala bergle in že sva šla na dolgo pot. Tistih 30m je verjetno zanj bilo kar napornih, a jih je zmogel naredti. Poslovila sva se in jaz sem odhitela do bloka, kjer sem pustila avto.

V moji glavi pa razmišljanje in obujanje spomnov, kako sem tudi sama premagovala ovire. Kako sem znova in znova morala doma govoriti, da moram sama čez oviro pred katero sem. Veliko sem bila v družbi bergel in veliko so mi tako moji doma pomagali. Lahko rečem, da so me kar razvajali, da se ne bi preveč matrala. A znova in znova sem jim govorila, da moram sama, ker vedno ne bodo ob meni in tudi, moram se malo pomatrati. Počasi začneš osvajati vsa dela s pomočjo zasedenih rok in v družbi bergel. Res je, da vedno ne gre in potem še kako prav pride dodatna pomoč. Naenkrat je zame bilo vse noramlno tudi to, da sem imela v rokah vedno bergle. ljudem pa sem se smilila in to mi ni bilo všeč. Tako, sem kar nekajkrat v šali rekla, da imam spet nove modne dodatke, ter da se jim ne rabim smilit :-).

Vesela sem, da sem ob sebi vedno imela prave ljudi. Vesela, da so mi bili vzgled in da sem lahko dala to naprej, kar so dali oni meni. Na tem mestu bi se zahvalila vsem, ki so kdaj koli skrbeli zame, ko sem bila v bolnici in potem, ko sem prišla domov. Predvsem eni osebi, ki je lepo skrbela zame cel mesec, ko sem negibna ležala in nisem morala nič. A zame je ta oseba poskrbela zjutraj, zgodaj popoldne in zvečer preden sem šla v svet sanj. Bila je tam, a hkrati me je bilo strah, da se bo izčrpala in mislim, da ta strah ni bil zaman. Vem, da se bo ta oseba prepoznala v tem opisu in tako se ji iz srca zahvaljujem in ji sporočam, da nikoli ne bom pozabila, kaj je takrat naredila zame. HVALA še enkrat! HVALA tudi mojim domačim. Vem, da se za takšne stvari premalokrat zahvalim in na žalost komaj sedaj to cenim.
Tako dovolj sentimetalnosti.

Gremo novim korakom naproti. Tebi Robin, pa čimprejšnje okrevanje in vrnitev k športu, ki te je prislil k počivanju in nenačrtovanemu dopustu. Sama se vedno pohecam, da sem v hotelu s petimi zvezdicami s paketom allinklusiv.

Sama sem se ob vsem tem razmišljanju odločila, da v bolnico grem samo še rodit :-).