Nanos (1261 m), 20. januar 2008

Nanos ... Eno leto govorila in hecala sodelavko, da bi se odpravile na Nanos, pa nama ni ratalo. Zato sem skušala ujeti lep dan ze v januarju leta 2008, se potruditi in najti osebe, ki poznajo pot, ter da nimajo ravno ne vem koliko kondicije.
Spet sem v službi kar odločno predlagala Suhiju, če bi šel in da bi nas šlo malo več. Suhi je bil za akcijo in takoj sem vedela, kdo bo naslednja žrtev in družba na tem sprehodu - Košnik. No, super, ob sebi bom imela dva Marka, tako da ne bo problemov z imeni. Marko je bil takoj za in tudi Suhi se je strinjal. Odločili smo se, da na Nanos odrinemo v nedeljo 20. 1. 2008, ob 9. uri
in to z Rakovnika .

Končno sem dočakala nedeljo in upala sem na lepo vreme. Zjutraj, ko sem s težavo splezala iz postelje in pogledala skozi okno, me je vse minilo. Oblačno, super nič novega a vseeno se odločimo, da gremo pogledat kakšno je stanje na Nanosu.
Z rahlo zamudo prispem na Rakovnik, saj je sem šla prej odžejat moj avto. Prispela z 12-minutno zamudo na Rakovnik, kjer sta me že čakala moja spremljevalca. Hitro smo se spakirali v avto, ter se na hitro odpeljali do Razdrtega kjer je še vedno bila rahla megla.
Sparkiram avto, iz prtljažnika ravno vzemamo strvari in pozdravita nas dva pohodnika, ki sta se že vračala iz Nanosa, ter meni zelo polepšala dan in mi dala motivacijo. Povedala sta, da je na vrhu nebo brez oblačka, da je lepo sončno in da ne piha. V dolini je namreč pihalo. JUHEJ, gremo novim zmagam na proti.
Ko smo se začeli vzpenjati, se je moj pogled ustavljal v dolini kjer je bila megla. Vsa vesela, sem iz ruzaka vzela fotoaparat in začela škljocat in posledično je nastalo nekaj slikic.

Pogled na Vipavo.

Marko Suhi in Marko Košnik, občodujeta meglo v dolini.

Moja malenkost in dovolj jasna slika,
da se vidi kako sem bila vesela.

Počutila sem se kot otrok z novo igračko.
Veselje nepopisno in začelo se je dogajat :-).

Marko malo počiva in uživa v razgledu.

Iskala sem morje in videla le tisto
kar sem si vedno želela, belo "morje" oblake :-)

Suhi preverja, če je res tako lepo
kot pravima midva z Markom.

Marko - GAMS preverja teren in še neprohejene poti,
bolje rečeno še ne preplezane poti.

Le kam je potrebno it?
Aha, še pol urce in bomo na cilju-vrhu.

Cerkvica, ki je posvečena "mojemu bratu", sv. Hieronimu.
Roni ta slika je narejena samo zate.

Jaz na vrhu Nanosa.
Uživala sem v razgledu in v objemu sončnih žarkov.

Marko - Patricija - Marko
Marko - Tici - Suhi
Nad mojo glavo je Snežnik, ki je bil osvojen l. 2007.

Ko smo zapuščali Nanos, je bilo vse več "smetane"

in jaz sem z veliko težavo zapuščala Nanos.

Spuščanje po poti,
ki je bolj praktična za vzpenjanje kot spuščanje.

Marko in Tici s prakiriščem v ozadju.

Pot je bila vsekakor strma in naslednjič, ko bom imela malo več kondicije se bom verjetno odpravila po naši poti spuščanja. Zelo so me razveselili klini in zajle :-).

Dan je bil lep, pester in kdo me pozna, ve da ni manjkalo dogodivščin. Moj avto se je namreč odločil, da ne bo zaprl sprednjih sovoznikovih vrat. Zato je Marko moral vrata držati priprta, da smo se lahko vrnili proti LJ. Nekje po 5-minutah so se vrata odločila, da ne rabijo toliko pozornosti in so se zataknila. Vrat od sovoznika tako ne odpiram več, dokler jih ne bom peljala na popravilo. Ah ja, On tam zgoraj zmeraj poskrbi za akcijo, jaz pa seveda vse takoj sprejmem.

Ata in mama mogoče bosta dobila kakšno slikico še po pošti, kjer bodo natačni podatki o moji hitrosti. Vama predlagam, da jo obdržita in jo tudi primerno plačata-mislim, da cena ne bo mala. Ups, se zgodi tudi tanajboljšim:-).

Kateri hrib bo naslednji še ne vem in tudi o sestavi ekipe se mi ne sanja.

Lep planinski pozdrav in imejte se radi!

p.s. Kolki so zdržali, kolene pravtako, muskel fiber pa nas je tudi obiskal. Še dobro, da moj ortoped ne ve za to stran ;-).

FOTO: Suhi, Tici in Marko