Osvojene gore in hribi 2007

Velika planina, 14. januar 2007,
(Mala planina 1520 m)
Začelo se je pisati leto 2007 in bil je 14. januar. Vreme je bilo krasno in s kolegom Tonijem sva se odločila, da greva pogledat kako kaj v tem času izgleda Velika planina ali pa mogoče Kamniško sedlo. Glede na mojo kondicijo sva izbirala Veliko planino. Štartala sva res skoraj na nuli, 4 ure hoda je bilo kar napornih, a obrvanih s smehom in dobro voljo. Ko sva prispela na cilj sem pozabila na ves napor, ki je bil potreben da pridem na vrh. Vračanje v dolino sva pa kar na hitro opravila, saj sva se odločila za tek. Ja, vem uboga kolena. No, niso protestirala in niti kasneje niso dala vedet, da so bila preveč obremenjena. Vzpon je torej uspel.

Krim (1107 m), 12. april 2007

Na hitro po službi s Suhijem šibava na Krim. Do vrha sem skoraj umrla, bilo je naporno, predvsem pa skoz eno vzpenjanje. Suhiju pa ni predstavljal večjega napora saj mu kondicija ni delala težav. Vračala sva se v temi, tako da se mi sanja ne kakšen je teren. In spet se je ponovila zgodba o izgubi spomina, ko sem prišla na vrh. Spet se ne spomnim koliko je bilo vloženega napora. Juhej Krim, še se bomo videli.

Dobrča (1520 m), 1. julij 2007

V službi je padla odločitev, da se bova z Mihaelo odpravile na Dobrčo. Pridružila se nama je še Nežica in tri fletna dekleta smo se tako povzpele na Dobrčo. Pot je zelo lepa in ni preveč zahtevna, a brez kondicije bo na vrh malo težje priti. Sicer pa kar pogumno, ker ko prideš na vrh itak pozabiš, koliko je bilo vložene energije.

Gora sv. Patricka na Irskem ( 840 m),

24. julij 2007

Sanje so se mi uresničile. Že nekaj časa sem si želela poleteti na Irsko in si jo malo pobliže pogledati. Letos poleti sem si te želje uresničila, a ne sama. Bilo nas je kar 9, ki smo odpotovali tja. Člani potepanja po Irski smo bili Benjamin, Janez, Rudi, Matej, Tomaž in Natalija, Irena, Barbara ter moja malenkost. Dvet različnih ljudi, devet različnih želja. Trije smo bili tam tudi z željo, da se povzpnemo na sv. Patircka, a pomojem sem si jaz najbolj želela ga osvojiti. Kljub temu, da je šlo vse navzkriž in v našem načrtovanem planu ni bilo te postaje oz. tega vzpona, so se na koncu stvari tako obrnile, da smo nekak vseeno izpeljali obisk gore sv. Patricka. Na pot osvajanja sv. Patricka smo se tako podali Matej, Tomaž in jaz. Predstavljala sem si lažjo pot, a kar hitro sem ugotovila, da ne bo prav nič lahka. Gora bila osvojena in jaz itak vesela ter nasmejana vse do ušes. Tomaž in Matej hvala za družbo, ter da sta nosila še moje stvari (obleke in fotoaparat). Več na spodnjih slikicah.

Veliki Snežnik (1796 m),
7. oktober 2007
S Suhijem sva se odpravila na Snežnik, odločitev je padla kar v pisarni. Nedelja je tako bila hitro na vrsti in sva se šla potepat po Snežniku. Pot ni nič naporna in primerna za nedeljski izlet. Midva sva imela le to smolo, da je Snežnik imel kapico oblačka. Mene je na vrhu Snežnika zvilo v trebuhu in niti borovničke niso pomagale. V dolino sva hitro prispela, ker je mene zvijalo in sem si le zaželela WC-ja. Kaj me je pozdravilo v WC školjki vam raje povem, ko se srečamo. Sicer mi bo ta dan ostal v lepem spominu, zaradi stvari, ki so se mi zgodile. Zraven zvijanja v trebuhu me je tresla tudi elektrika. Ja, padla sem na elekričnega pastirja, ko sem fotografirala ovce. Smeha ni manjkalo in tudi bolečine, ki so nastale ob stresu, so počasi začele pojenjati. Se pravi, da je bil dan zelo zelo zanimiv. Ob prihodu na Rudnik sem videla samo posteljo in WC školjko seveda :-)

Šmarna gora (669 m),
23. december 2007

Po gledanju fotografij mojih vzponov sem si rekla, da moram v decembru narediti še zadnji vzpon v tem letu. Iskala sem le še družbo, ki nima kondicije kot en konj in seveda da pozna pot. Nekak je bil najbolj primeren Suhi in tako sva na Šmarno šla kar po plezalni poti. To se mi je rit smejala. Ja pot je čudovita, res taka za hiter nedeljski izlet. Nastalo je nekaj slikic in seveda je bilo tudi veliko dobre volje in smeha. Na vrhu sva si v koči tako privoščila kuhano vino in vsak svoje kosilo. Mene za spremembo ni zvijalo v trebuhu, tako da sva bolj počasi maširala proti avtu za katerega sva upala, da naju še vedno čaka tam, kjer sva ga pustila. Aha, še nekaj slikic vas čaka.

Kot vidite je bilo osvojenih nekaj gora in hribov. V planu sta bila še Storžič in Nanos, letos verjetno ne bo časa da bi videla kako je na vrhu le teh dveh, tako da računam na drugo leto. Kljub temu, da imam federbane kolke in bolečine v sklepih, mi je vseeno uspelo narediti nekaj vzponov in sama pravim: "Kjer je volja, tam je moč"! Hvala vsem, ki so mi delali družbo v hribih, saj tam je vedno prijetno in vse ostale skrbi ostanejo v dolini. Aha, drugo leto pa bom osvajala gore, kjer ni več greha, oz. kjer se greh več ne dela :-) Upam, da sem prav napisala. V glavnem nad 2000 m ni greha ;-P