Obisk pri Danijeli 21.6.2008

Bila je sobota in bilo je kar nekaj dogovarjanja za kolesarjenje po domačem okolišu. Družbo mi je delal Dejan. No, stvar je bolj zgledala takole, da sva se poklicala, zmenila in šla na kolo. On z malo več kondicije in jaz z občutkom za orientacijo.
Tako sva se v dobila v Radencih in najprej šla pozdravit Jasno, ki je s svojo skupino pešačila po poti radenskih vrelcev. Srečanje je bilo kratko, a spet obrvano v barvah smeha.
Kasneje sva se odpravila čez Boračevo proti Janževemu vrhu in pot nadaljevala do Danijele v Očeslavce. Vmes sva se spraševala kje živi Dani. Dejanu se sicer sploh ni sanjalo kje se vozi.
Kmalu sva prispela do Danijele in glej ga zlomka, noben ni imel njene cifre. Tako sva poklicala Jasno in jo prosila, če lahko pokliče Danijelo, a Dejan je že vpil: "Reči ji naj otročka prinese ven."
In Danijela je res prišla ven in to z otročkom in na Dejanovem obrazu se je spet narisal nasmeh do ušes in še čez. Aljoša se je tako po hitrem postopku znašel v Dejanovem naročju in jaz sem se začela spraševati kdo bolj uživa v cartanju.

Dejan in Alojša.

Dejan se je izkazal, da res zna z otroki, saj sta se z Alojšo hitro spoprijateljila.

Kot kaže mu je Dejanova družba lepo dela in Aljoša je kar hitro odšel v svet sanj.

Pridužil se nam je še Dani, ki je najprej nekaj mečkal, da ne bo prišel do Danijele in potem se je res tam narisal. Smeha in prijetnega klepeta spet ni manjkalo.

Danijela naša lepa mamica.

In edina sošolka, ki ima otroka-ČESTITAMO še enkrat.

Brez moške debate seveda ni šlo.

....

Dan je bil spet krasen in to zaradi prijetne družbe sošolcev, ki smo kot vedo, se imeli lepo. Čas je hitro mineval in Dejanu se kar naenkrat ni mudilo domov. No, a kmalu je ura kazala že preveč in tako sva hitro šla spet na kolo in do prve postaje. To je do Danija, da sva videla kje je doma. Jaz sem malo osvežila spomin, Dejan pa ga je na novo zmemoriral. Ker sva kolesarila po vinorodnem okolišu, sva v Kobilščaku srečala še Dejanovega bivšega sodelavca in mojega malega bratranca Kristjana. Seveda je bil na vikendu in ni mogel, da naju ne bi povabil v klet. Tako sva šla pogledat in okušat vinsko kapljico. Malo se je zavleklo in tako sva kočno po nekaj postankih prispela do mojega doma, kjer je Dejan poklepetal še z mojo babico. Mislim, da je Dejan kar konkretno zamudil oz. prestavil prihod domov, a upam, da se je imel tako lepo kot jaz.

Danijela tebi pa hvala za gostoljubje in upam, da se še kdaj tako na hitro srečamo.