Podarjena pesmica od cimre za cimro

Celila je svoje srce,
nevede dobila je toplino, zavetje,
a pravi ni bil on,
ki dal ji je poklon.

Pravega ne bo nazaj,
ali pač mogoče kdaj
bo še dolgo tako
ali kaj spremenilo se bo.

Le on ji sonce je poslal,
nasmeh na obraz prižgal.
Noč vzela je njegov sijaj,
še vedno se sprašuje zakaj?

Dan postal je siv in pust,
izbrisal nasmeh iz njenih ust.
Želela vse skupaj je razumeti,
njega še enkrat objeti.

A on odšel je proč,
zaman čakala ga je dolgo v noč,
drugi je dal srce,
njej pa še vedno govoril je: »Pogrešam te.«

Bolelo je in še boli,
a ona zdaj pogumno se drži.
Vihar okrepil ji je korenine
in smeh z njenih lic več ne zaide.

Trpljenje jo je okrepilo,
prijateljstvo vedno bo zdravilo,
za vse rane,
ki človek jih lahko zadane.

Naša mala deklica velika je postala,
ko ljubezni kruto usodo je prestala.
Nič se ne boj,saj veš,
da mi smo vedno s teboj.

Nasmeh in objem podarjaš nam,
da imamo zateči se kam.
Hvala za vse lepe dni,
ko sonce sije iz tvojih oči.

Polona Kos, Rudnik, 24. avgust 2006