Veselo na poti, 13.-14.1.2009

Danes je nov dan za zečetek, je bil naslov včerajšnjega bloga. Moram vam napisat, da se v naslovu nisem zmotila, kajti na koncu sem vseeno šla na pot in to sama. Priznam vam, da me je bilo strah, ko ne vem kaj, a sedaj vidim, da to ni nič groznega. Previdnost seveda ni odveč.
Po hitrem pakiranju na Rudniku, ki se je začel včeraj ob 11. uri in se končal ob 12. uri smo se podali na pot proti Trevisu. Tako smo iz Ljubljane štartali Adrijana, Peter, Polona in jaz. Peter je bil glavni šofer do tja, ker sem jaz izbirala na zadnjih sedežih muzko iz njegovega prenosnika. Polona je bila pa glavni šofer za nazaj (skupaj so naredili 512 km v obe smeri). Še pred našim odhodom me je razveselil telefonski klic, ki mi je vlil novega zagona naprej in tako smo veselo štartali proti Trevisu.
No, pa začnimo ob slikicah :-)

Prva slikica je nastala po pakiranju v sobi na Rudniku.

Peter, šofer do Trevisa.

Mi trije, Polona, Patricija in Peter. Uuuu sami P-ji :-).

Cimri na letališču v Trevisu.

Kava v bližnjem kafiču v Trevisu.

Kofetkarji. Polona, Adrijana, Peter.
...

In sedaj se začne moja pustolovščina.
Pomahali smo si v slovo in objeli za pogum nato sem odšla proti carinski kontroli. Bila sem sama in skrbelo me je da mi bo kaj piskalo. Strah me je bilo, ker sem mislila, da se ne bom znašla. No, potem pa je stvar potekala brez problema. Pogumno sem zakorakala proti Gate 2 in se spustila postopnicah navzdol. Veliko ljudi je bilo spodaj, ki so bili na poti sami. V glavi pa misel, no pa saj nisem edina. Mogoče edina, ki je prvič na taki poti. A poglej ga zlomka je nekak vse lepo šlo naprej. Na letalu sem se vsedla v zadnjo vrsto in potem smo vzleteli. Bilo zelo zelo pestro, čeprav sem pogrešala slovensko družbo. No, čutila sem posledice turbolence, a nisem bila edino. Letalo je konkretno rukalo, a me ni nič skrbelo. In najlepše večernega potovanja z letalom je to, ko pogledaš prot tlem in vidiš vse tiste lepo oblikovane lučke. Res lepo. Za lažjo predstavitev si poglejte zadnji del Brezna.
No, varno sem pristala v Geroni in zapodila sem se po prtljago in jo tudi dobila. Aha še to, navodilo od Petera je bilo: Drži se množice in bo vse v redu. Nekak sem se držala tega pravila. Prvotni plan je bil da grem do Reusa z vlakom. Na info točki sem gospodično v polomljeni angleščini vprašala kje je vlak in kdaj pelje. A mi je le prijazno odgovorila, da tega vlaka ni. Uf, in kaj sedaj? Na karti mi pokaže in razloži, da moram na bus do Barcelone tam pa naprej z metrojem do Sants-Estacio. Ok, pa sem to tudi storila. Vožnja z busom je trajala 1.20, in potem še voznja z metrojem. Malo sem tudi goljufala ker sem se spomnila, da se lahko tudi malo zastonj kam pripeljem. Vprašala sem mimoidoče, če govorijo angleško in vsi so mi odgovorili za JES. Eno vožnjo z metrojem sem plačala, drugo pa ne, ker sem šla na metro tam, ko je izhod. Nekak se nihče ni pritoževal ker hodim v kontra smeri a jaz se preveč nisem sekirala saj sem vedela, da bom prišparala 1.35€. Na postaji tega metroja spet ogovorim punco, ki mi pove kje moram dol. No, na koncu sva se malo zaklepetale z mojo polomljeno angleščino. Punca, ki sem jo ustavila pred njo, pa mi je povedala da naj raje noč preživim v Barceloni in sem tukaj ker je baje bolj varno kot v Sants-Estaciu. No, kakor koli že sva s to drugo punco spregovorile par besed in se ob tudi nasmejali. Potem pa malo pešačenja do železniške postaje.

Na železniški postavi v Sants-Estacio.
...

Na železniški postaji sem začela odštevati ure do odhoda mojega busa do letališča. Torej imela sem 5 ur časa čist zase. Uf, da mi ne bi bil dolgčas sem si naredila plan. Od manikure, branja, pisnja, razmišjanja... A poglej ga zlomka, na sprot mene se usede en možakar za katere sem mislila, da kaj hoče od mene. Ni nič sicer govoril, le gledal me je. Malo me je začelo postajati strah, jaz pa sem oblekla nase samozavest. No, čez par minut mi nakaže da ob 12 uri zapirajo. Uf, v meni pa vpršanje kam naj grem? Ja, nič iskala bom odprti lokal in se bom tam namestila. Potem pa zagledam dekle, ki je prispela na to prazno zeležniško postajo z ruzakom in dvema vrečkama v rokah in se usedla na stolčke za mojim hrbtom. V glavi pa cel čas misel: Tici na tebi je kakšno potovanje si boš naredila. Ali se boš ovila v samoto ali pa boš v polomljeni angleščini ogovorila dekle in jo vprašala kam gre. In odločila sem se za slednje. Zbrala sem pogum in se sploh nisem ukvarjala s tem katere besede moram uporabiti za pogovor. In spregovorila sem v angleščini. Pogum se je obrestoval in pot sva nadaljevale skupaj. Skozi vrata železniške postaje sva se tako s Carly podale v neznano pustolovščino noči, ki je pred nama. Zakorakale sva do hotela in Carly je strica za pultom spraševala, če imajo kje bar z internetom. Napotil naju je 200m vstran od hotela, a nikjer ni kazalo da bi našle ta bar. Vse je bilo zaprto in tako sva vseeno naredile en krog, dogkler nisva prikorakale do restavracije, ki je bila tko najbolj dosegljiva za najin žep in da je bila sploh odprta. Vstopile sva in potem se je začela nova dogodivščina.

Carly, punca, ki sem jo ogovorila na železniški postaji.

Carly in Tici v enem lokalu Xacobeo-restaurant, kjer sva uživale ob belem vinu.

Oskar, kelnar v kafiču. Z njim sem tudi zaplesala salso.

Tako se pleše slasa.

Kartanje v kafiču oz. lokalu. Ime igre Speed.

Kolesa za sposodit. Te sem slikala, ko sva s Carly šle na bus za Reus. Ona pa naprej čakat vlak za Madrid.
...

Sedaj pa pot z busom do Reusa. Čas vožnje je bil 1.20 in cena za dvosmerno je bila 21€, če bi pa vzelo enosmerno pa bi dala 12€, torej sem prišparala 3 €. Ok malo je treba šparat tudi na poti. In pred busom sem spoznala in ogovorila Oscarja, ki je tudi šel v Reus in na letalo za Santiago de Compostelo. Na busu sva tako kar nekaj besed spregovorila tudi o Sloveniji kjer je bil na potepu. No, po radiju sem že tretjič v tisti noči na enem izmed radijev slišala isto pesem. Komenitram jo, da mi je res dobra in Oscar se nasmeji, ter mi pove, da je je pianist in ta si želi delati tudi naprej v lajfu kljub temu, da študira arhitekturo. Kasnje mi pove, da igra pri tej skupini in da soo imeli koncert, ter sedaj gre domov domov. Ja super, pokaže nekaj slikic iz koncerta na digitalcu in mi da poslusat komad, ki je bil tam tudi posnet. Torej si tega ni izmislil. Ok, pot je hitro minila. Na avionu pa sem ga učila slovenščine in brala sva iz Španskega popotnika. Smejala sva se na glas, da so se smejali še ostali in tako sva malo razdelila najino dobro voljo še med druge. Po varnem pristanku v Santigo pa sem komaj čakala Polono in Gašperja in tako sva si z Oscarjem samo pomahala v slovo, naredila nisem nobene slikice.
Na letališču sem nestrpno pričakovala Polono in Gašperja. No, prišla sta ob 8.10, ko smo se močno objeli in res sem ju bila zelo zelo vesela. Ponosna pa nase, da mi je uspelo priti sami do njiju. HVALA ZA VSE SMS-e in vzpodbudne besede.

Podali smo se po okolici Santiaga, a še prej smo šli na kakav v Terasa bar. Po prijetnem klepetu ob kakavu in ko si kar brez besed, ker se že dolgo nismo videli smo kljub vsemu neskončno uživali. No, vsaj pri meni je bilo tako in kar še nisem dojela da sem res prispela do njiju. Kasneje je sledil sprehod po Santiagu in pogledali smo si park, ulice, trgovinice. Nato smo šli pojest nekaj tipično španskega-tortillio (jajca, čebula in krompir) in ensaladillio (ali po naše-francoska solata). Po super zajtrku oz. kosilu pa smo šli k sv. maši v katedralo sv. Jakoba. Kljub temu, da je bila tam maša v španščini je bilo dovolj, da sem se zahvalila Njemu, ki me je čuval. Res je bilo fino in ta maša je bil tudi zato nekaj posebnega, ker so bili prisotni tudi tisti, ki so prišli iz romarske poti.
Po maši smo šli kupit še nekaj malenkosti in šli na pot do Corune. Na poti do Corune je mene v avtu kljub lepi okolici zmanjkalo, saj sem celo noč prebedela. Nekaj slikic spodaj.

Polona in Gašper v Santiago de Compostela.

Na kakavu.

Katedrala sv. Jakoba v Santiagu de Compostelo.

Tici, dve nepremični gospodični in lepotica Polona.

Polona, bejbi in lepotec Gašper.

Tici sprašuje strica na klopi, kako se prebere španski stavek.

Tici in Gašper na štengah :-)

A mi paše?
...

Po prihodu v Coruno sta Polona in Gašper skuhala zelo dobro kosilo. Ko smo se najedli je šla Polona na faks, midva z Gašperjem pa malo naokrog. Najprej sva se sparkirala pred Poloninim faksom in šla do plaže Playa de Oza. Malo sem nabirala školjkice in kar nisem mogla verjeti, da sem res ob morju in da je zunaj toplo za naše slo razmere, kajti kazalo je 12 stopinj ob 16. uri.
Nato sva si šla pogledat še Playa de Santa Cristina in od tam na San Pedro, kjer je razgledna točka na Coruno. Res je bilo lepo. Kasneje spet nazaj v njuno stanovanje, kjer sem jaz malo razpakirala stvari, Gapi pa je šel po Polono in nato smo šli na poslovilno žurko od Gapija in Teje.
In še slikice. Od žurke javljanje in slikice pa jutri, ko bom imela še slikovni material.

Atlantski ocean in 12 stopinj celzija v zraku :-)

Pogled na Corunio iz San Pedra.

Slikanje med tem, ko je Polona bila na faksu. Midva pa sva vandrala naokrog.

Sedaj pa šibam na Erazmusov žur :-)
Hasta luego (se vidimo)