Okorg 6. ure zjutraj, ko so nekateri prihajali iz zabav sva se midve pakirale v avto in že sva se podale na pot proti Santiagu. Na poti do tja nama je družbo delal sneg. Kar nisem mogla verjeti, da vidim sneg. V avtu je vladala tišina in meni je bilo zelo zelo težko zapustiti fajn družbo, lepo vreme (če odptejem zadnji dan), lepo pokrajino ... Ob prihodu na letališče sva najprej parkirale avto, nato sem jaz opravila check-in in si privoščile še en dober kakav.
Kakav na letališču Santiago de Compostela....
Kaj kmalu sem potem morala odhiteti na letalo in še prej na kontrolo, kjer sem pozabila, da imam v ruzaku pijačo in je vse piskalo. Kaj kamlu sem dojela, da je noter v ruzaku voda in že mi jo je prijzni carinik dal v roke, da naj jo spijem. Še dobro da je ni bilo veliko noter. No, vodo sem popila in že sem bila na letalu. Vozila sem se ob vzhajajočem soncu, pod mano pa oblaki. Uf, kako lepo je to bilo vse skupaj za videt. Med pristajanjem sem tudi zaspala in sanjala o ... hmmm bilo je lepo čeprav je vse skupaj moralo trajati nekje 5 min, ker sem se zbudila ob pristanku letala.
Vzhajajoče sonce.
Pobeljeno hribovje nekje nad Španijo v bližini Reusa....
Z lepimi spomini na Coruno sem se tokrat sama podala na potep po Barceloni. V Reusu sem šla najprej na bus do Barcelone, kjer sem zaspala v šusu. Kar zmanjkalo me je. Zbudila sem se v Barceloni na busni postaji Sants Estacio. Ker mi je ta kraj bil že znan in ker sem Oskarju obljubila, da se oglasim nazaj grede v lokalu, sem to tudi storila. Sicer ni delal a nič zato, slikice sem pustila na pultu pri prijazni kelnarci.
Nato sem se podala na pot k novi dogodivščini, še prej pa se okrepčala v McDonald'su. Tam sem si rekla: Sedaj to pospravim v svoj buši, nato pa jo mahnem z metrojem do Salezijancev, kjer odložim prtljago in nato jo pičim v mesto. A tukaj se začne zapletat.
Letališče v Reusu.
Železniška postaja v Sants Estacio. ...
Ob odhajanju na metro sem si najprej kupila karto za metro, ki velja dva dni. Super in ugodna varianta po mojih izračunih glede na plan, ki sem ga imela za Barcelono. Zapeljem se na lokacijo, kjer bi naj bili salezijanci. Hmmm, vsakega ki ga vprašam po selazijancih me čudno gleda. Ok, sem si rekla, sedaj pa konec tega. Poslala sem nekaj SMS sporočil naj mi pošljejo točen naslov od salezijancev. Med tem časom, ko bom jaz čakala na naslov si bom pa malo ogledala z 22 kg na ramenih kraj kjer sem bila torej Lesseps.
Odločila sem se da si grem ogledat, park Güell, ker je baje tam čist blizu. Veselo grem na pot, na kar pred sabo zagledam kar fajn hrib. Malo se potolažim s pogledom na tekoče stopnice in se ob tem seveda tudi nasmejim. No, ljudje so me malo čudno gledali, a to me niti ni motilo, ker meni je bilo važno, da si naredim dan kar se da zanimiv in pester. To slednje se je tudi zgodilo.
Tekoče stopnice, ki so me peljale v Parc Güell.
Pogled na pot, ki sem jo prehodila.
Na desni strani lahko vidite znamenito Sagrada Familia, ki je zadnje in največje delo Gaudija. ...
PARC GÜELL
Gaudijev mecen Eusebi Güell je imel originalno zamisel glede parka: to naj bi bilo predmestje v obliki vrta v angleškem slogu s 60 stavbami. Zgrajeni sta bili samo dve stavbi, ker je projekt propadel, lastništvo pa je leta 1923 prevzelo mesto. Gaudi naj bi bil v letih 1900-1914 načrtoval in vodil gradnjo infrastrukture, karje tudi storil - na svojevrsten način. Uporabili so vjugaste linije in naravne oblike, mitološke motive, lomljeni marmor, spiralno oblikovane stople in velike kuščarje. Očitno je bil njegov namen, da naj bi imeli objekti - stopnišča, viadukti, rampe in stavbe organski videz.
Najboljši del je trovrstna konstrukcija z vodno cisterno na dnu, nad njo naj bi bil tržni prostor, nad tem pa še velik trg. V dvorani za tržniso je 84 stebrov v klasičnem slogu, vendar so ekscentrični in podpirajo dekorativne kupole. Po Gaudijevem načrtu naj bi voda tekla iz trga po notranjosti stebrov v cisterno - primer njegovih inovativnih tehničnih rešitev.
Najboljši del je trovrstna konstrukcija z vodno cisterno na dnu, nad njo naj bi bil tržni prostor, nad tem pa še velik trg. V dvorani za tržniso je 84 stebrov v klasičnem slogu, vendar so ekscentrični in podpirajo dekorativne kupole. Po Gaudijevem načrtu naj bi voda tekla iz trga po notranjosti stebrov v cisterno - primer njegovih inovativnih tehničnih rešitev.
Vjugasta ograja in klop predstavljata meje trga, od koder se vidi obšrini deli mesta. Za to klop, ki je med največkrat fotografiranimi prizori v mestu, ima največje zasluge Gaudijev sodelavec Josep Jujol. Leta 1984 je Unesco proglasil park za svetovno znamenitost.
Osrednji del parka Güell.
Vjugasta klop in ograja, od koder se vidijo obširni deli mesta.
Fotograf.
Veselje na samem osrednjem prostoru, Güellovega parka.
Otroci v tišini poslušjajo in se čudijo zvoku, ki prihaja iz glasbila.
Izhod.
Gaudijeve predmestne sanje.
Hja, no ... našla sem tudi nekaj za počivanje učk :-).
Gaudijeve stvaritve.
Mladi umetnik....
Ko sem prispela na vrh in ko sem si tudi že ogledla park Güell, sem začela na kolpci v parku uživat. Prepustila sem se sončnim žarkom, opazovla ljudi, počivala učke na mičnih fantičih :-).
Ko je v moj SMS nabiralnik priletel naslov od salezijancev sem se spet podala na pot. Smerokazi so mi tako pričarali številke še 1700 m do metroja, še 1500 m do metroja... no ustavljam se ob trgovinicah in sprašujem ljudi, kje je ta hiša oz. hotel. Spet so me debelo gledali. Ko sem imela že poln kufer vsega in ko me je že vse bolelo in po nevem koliko neuspelih poiskusih, kje se nahaja hotel, sem šla v knjižnico. Tam mi je prijazna knjižničarka posikala naslov na netu in mi povedala ter narisala, da sem itak na napačnem kraju. No, to iskanje salezijancev je izgledalo tako, kot da bi Rakovnik iskala nekje v MB-ju.
Tako sem se spet podala na pot. Najprej pešačenje do metroja potem vožnja le z njim.
Ko sem prispela iz Lessepsa v Montbau, se je iskanje spet začelo od začetka. Spraševanje ljudi in spet tisti začudeni pogledi. Meni spet nič jasno in rahlo že jezna, sem stvari vzela v svoje roke. Šla sem najprej na univerzo, kjer mi niso vedeli pomagati, potem sem še kar hodila in hodila in zagledala veliko bajto na kateri je pisalo: Collegi Salesia Sant Johan Bosco. Uf, to mora biti to si rečem in skušam najti podhod ali nadhod, da pridem čez obvoznico. Noge so me bolele, ramena pekla, a se nisem predla in nisem omagala.
Šla sem naprej proti cilju. Bilo je težko, a se je splačalo saj sem dobila informacije za naprej. Po navodilih, ki sem jih dobila v tej šoli se podam vsa vesela na pot. Samo še 20 min in bom na cilju. A temu, ni bilo tako. Hotela ni bilo nikjer... ok pred sabo zagledam po 30 min hoje hotel. Vstopim in vse dam iz sebe, no prtljago :-). Se vsedem na kavč in čeden mladenič na recepciji se mi samo nasmeji. Vzamem iz ruzaka kuli, papir in naslov ter stopim do njega. Vse kar sem lahko rekla je bilo: Hello! in pokažem na naslov ter narišem zraven ?. Malo se mi je nasmejal in že se je priklopil na net, ter vtipkal naslov. Monitor obrnil proti meni in rekel: You are here and you must go there. Ok, razumela sem. Zahvalila sem se mu z gracias in odšla spet na pot. Baje da je do tja 20 min. Ok sedaj ne seštevat, ker kar nanese časovno.
Med potjo ustavim še nekaj ljudi in tako končno zagledam hotel. Ok, sedaj pa nova dogodivščina, ki se ji reče iskanje vhoda. Vhoda nikjer.
Si predstavljate, da se ko budala sprehajam okrog ljubljanskega gradu in iščem vhod. Povzpnem se po stopnicah vstopim v park in pred sabo zagledam zaklenjena vrata. Ok , to sem ponovila 2x in v tretje našla odprta vrata. Vstopim in pred sabo zagledam smerokaze: Recepcija, sobe 1-130, jedilnica, pisarne... v glavnem v parku kup enih smerokazov. Ok vsa vesela, vstopim v recepcijo in tam mi pove prijazen mladenič, da so me čakali. Ok urediva formalnosti plačam in potem mi pokže kje je moja soba.
Do sobe imam še dodatnih 100 m in bom na cilju. Hja, nato ugotovim, da je moja soba v 6. nadstropju. Ko vstopim v hotel, pritiskam na gumbe divgala in ta še kar miruje, vrata se ne odprejo. V glavi pa: Pa ne še tega prosim. Ne morem več, nimam več moči. Začela sem izgubljati moč... Želela sem si, da bi bil nekdo ob meni, ki bi me vzpodbujal in ob cilju segel v roke. A tega ni bilo :-(. Pridem v prvo nadstropje in v mislih preklinjam nad 22kg ruzakom, ter pritiskam na gumb za dvigalo. NIČ, grem v drugo nadstropje in črpam zadnje atome moči. Spet se pomaknem do dvigala in probam, če bo se tale mašinca odločila delati in poglej ga zlomka. Dvigalo DELA :-). Z največjim veseljem pritisnem 6 in zapeljem se na vrh hotela. Nato kar kamlu ugotovim, da sem v hotelu sama. Ok, saj bo si rečem in vstopim v sobo. Nič takega, preprosta, a bila sem je vesela. Misel, da bi šla v mesto še malo naokrog se je sprevrgla v misel, čimprej pod tuš in spat.
Ko sem se ulegla na posteljo me zmanjkalo v trenutku in res sem se veselila naslednjega dne. Tudi SMS-i so mi narisali na smeh na obraz in komaj sem čakala da objamem ljudi, ki jih imam rada. Še vedno pa sem pogrešala Polono in Coruno, z mislimi na čudovite valove sem se zahvalila Njemu, da sem prišla varno do cilja in se prepustila spanju.
Collegi Salesia Sant Joan Bosco v kraju Montbau. 
Podhod in stopnice polne grafitov.
Hotel, ki sem ga iskala.Seminari Salesia "Marti-Codolar"
Avda. Cardenal Vidal i Barraquer N°1
Napis, ki me je razveselil.
Moja soba in čevlji s katerimi sem potovala. ...
Po 6 urah hoda sem bila prav vesela, da sem pristala v sobi in da sem lahko dala iz sebe vso prtljago. Kondicije imam sedaj res veliko :-) Kdaj gremo torej na Triglav?
Ni komentarjev:
Objavite komentar