Človek bi lahko rekel, da ravno ob pravem času.
Lepo jih je bilo uzreti in tako so se na obrazih narisale tudi solzice. Mislim, da so to bile solzice sreče in podobnosti strica mojemu dediju.
Nič ne moremo, življenje je minljivo a žal se tega premalokrat zavedamo. Pogrešam ga in vem, da nisem edina.
Veliko je bilo izrečenih besed, a najlepša je misel, da se nismo pozabili.
Skupinska slika s stricem Lojzem in teto Micko.
Tukaj pa še njuni trije "otročki", ki so seveda že postali pravi možje David, Dany in Joe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar