Tako sva se s Tomažem podala ob 7.40 iz Ljubljane proti Tržiču in do Doma pod Storžičem (1123m), kjer sva tudi štartala proti vrhu. Moja želja je bila, da bi šla po plezalni poti, torej skozi Žrelo. Ko sva premagala Žrelo sva pot nadaljeva po grebenu vse do vrha Storžiča. Vreme je bilo več kot odlično, sončno, rahlo vetrovno, pogled na dolino jasen in lep. Po 2. urah in 10 min sva prispela na Storžič 2132 m. Na vrhu sva naredila nekaj slikic in se okrepčala. Sama sem uživala v razgledu, ki se mi je odpiral na dolino in bližnje vrhove.
Uživanja na vrhu ni bilo veliko, saj se nama je že mudilo v dolino, tako da sva kar hitro zapustila sam vrh in se čez Škarjev rob spustila do avta oz. do Doma pod Storžičem. Spust je bil hiter, saj sva do avta prisla v 1. uri in 10. minutah :-).
S spomini na čudovit podvig in zmagi nad osvojenim hribom, ki sem si ga želela že nekaj časa premagati, sva se odpeljala proti Ljubljani in seveda vsak v svojo službo delat.
Tomaž, hvala ti, da si nosil meni zelo dragocene a težke stvari, za vzpodbudne besede, popravljanje palic na poti do vrha, smeh in prijeten pogovor...
Pogled na Storžič z avtoceste.
Malo igranja s fotoaparatom.
Pred vzponom si Tomaž še malo segreva roke.
Pot, ki je bila že za nama in pot, ki je bila še pred nama :-)
Tomaž na skali.
Tici na poti do grebena.
Po grebenu do vrha Storžiča.
Uspelo nama je :-D
3 komentarji:
Težko je prepričati tistega, ki sanja, da je buden- da pravzaprav spi.
No, Tici, bravo tebi in Damjanu. Le tako naprej. Še veliko je vrhov...
Renato, vse kar si napisal drži, predvsem pa to, da je še veliko vrhov :-)
Tici, super noro, ful dobr!! Sm vesela, da je ta vrh, k si si ga tok želela osvojit, končno osvojen!!! :D :D Vesela zate ful! In upam, da kmalu še kakšnega osvojimo skupaj! Objeeem od Polonce
Objavite komentar