Začela se je maša in bila sem polna pričakovanja kako bo izgledala ta U2 maša. Hja, bilo je zadovoljivo, če izpustimo tremo solistov in njhovo fušanje. Manjka jim vaja in potem, bodo res naredili dobro in kvalitetno petje pri nedeljskem bogoslužju.
Po maši sem se zaklepetala najprej z Barbaro, potem sem izmenjala par besed še z ostalimi, ki sem jih srečala. Na koncu sem se zaklepetala s Tomažem, ki je predlegal, če bi jo kljub dežju, ki je padal mahnila na Šmarno goro. Itak meni za take reči ni potrebno dvakrat povedat in moj odgovor je bil: "OK kdaj bo štart?"
Tako, sva se zmenila, da ga poberem ob 14. uri in jo pičiva na Šmarno goro, ne vedoča (jaz), da je tja tudi zahajal naš France Prešeren.
Prispela sem za Bežigrad, pobrala Tomaža in Mateja, ki se je kasneje odločil, da bo nama delal družbo na Šmarno goro.
Odpeljali smo se z mojim avtekom, ki me spet heca s sovoznikovimi vrati, saj se nočejo zapirati. Loputanje z vrati tako ni bilo izzvzeto. Med potjo pa smo obujali spomine na Irsko, dež in na nas tri, ki smo se podali na goro sv. Patrika.
Podali smo se novi zmagi naproti. Med vzpenjanjem ni manjkalo pogovora, smeha, provokacije in vsega po malem. Jaz sem bila tiho, ker sem energijo šparala za delanje novih korakov. Nimam pojma kolko časa smo hodili na Šmarno, a za moje pojme tempo hoje sploh ni bil tako slab, glede nato, da je tempo držal Matej. Najbolj zabavno mi je bilo to, da me je Matej vsake tolko vprašal; " Tici a bo?" Jaz pa samo v smeh in vedno je slišal: "Bo, bo" :-)
Ob prihodu na Šmarno goro, sta Tomaž in Matej srečala nekaj znanih ljudi, jaz pa sem malo šla pofirbcat naokrog in v fotoaprat skušat ujeti kakšen pogled na meglice in na Krvavec.
No, na koncu smo ostali še na mini predstavi v spomin na našega Prešerna, ki je rad zahajal na Šmarno goro k svojemu stricu in občudovat mladenko, ki je delala na Šmarni gori.
Po mini proslavi smo se podali v dolino in proti avtu.
O dežju, ki nas je pozdravljal zjutraj, tokrat ni bilo v naši družbi. Ob klepetu, ki smo ga imeli ob zapuščanju Šmarne gore, se mi zdi, da smo v trenutku bili pri avtu in že nas je Tomaž z mojim avtekom pripeljal za Bežigrad.
Hvala vama fanta za fajn družno in prijeten pohod, ki mi je prav pasal na to deževno nedeljo. No, upam, da me še kdaj vzameta zraven, jaz pa bom pridno nabirala kondicijo.
Pogled proti Krvavcu ob prihodu na Šmarno goro.
Mini prireditev ob Prešernovem dnevu.
Pridružil se jim je še Prešeren (čist desno).
Branje Zdravljice.
...
Še nekaj besed o Fracetu Prešernu.
France Prešeren, slovenski pesnik in pravnik,
* 3. december 1800, Vrba na Gorenjskem, † 8. februar 1849, Kranj.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije.
Prešeren se je rodil v kmečki družini. Po diplomi na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot odvetnik. Tu je nastala večina njegovih pesmi, pri pisanju katerih ga je za časa svojega kratkega življenja pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je tako postal prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.
Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, kateri je posvetil Sonetni venec (1834) in druge ljubezenske pesmi, je bila poleg te polna raznovrstnih preizkušenj. Drug za drugim so mu umirali prijatelji, kot pesnik pa za življenja ni užival priznanja, ki bi si ga zaslužil. V zadnjih letih je vedno bolj zapadal malodušju, pijači in bolezni, ki je slednjič povzročila njegovo prezgodnjo smrt.
* 3. december 1800, Vrba na Gorenjskem, † 8. februar 1849, Kranj.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije.
Prešeren se je rodil v kmečki družini. Po diplomi na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot odvetnik. Tu je nastala večina njegovih pesmi, pri pisanju katerih ga je za časa svojega kratkega življenja pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je tako postal prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.
Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, kateri je posvetil Sonetni venec (1834) in druge ljubezenske pesmi, je bila poleg te polna raznovrstnih preizkušenj. Drug za drugim so mu umirali prijatelji, kot pesnik pa za življenja ni užival priznanja, ki bi si ga zaslužil. V zadnjih letih je vedno bolj zapadal malodušju, pijači in bolezni, ki je slednjič povzročila njegovo prezgodnjo smrt.
Še enkrat pogled proti Krvavcu in pogled v dolino, kjer so meglice že malo razpršile.
Tomaž in Matej ob občudovanju pogleda na vas, ki se nam je narisala pred očmi.
3 komentarji:
Tudi tebi hvala za prijetno nedeljsko družbo in okusno kosilo.
Pa lepo je bilo nekaj novih ljudi spet spoznati :)
Joj, Jasna, glede kosila ne bi komentirala, ker dvomim, da je bil tisti zažgan kanelon dober :-)
A zdaj boš pa še dlakocepila? Grrrrrrrrr. Če sem rekla, da je bilo kosilo okusno, je bilo okusno. Pa basta!! Še kdaj :)
Objavite komentar