Irski zmenek

Končno se nam je uspelo zbrati na irskem zmenku.

Na moje presenečenje smo se v sredo 9. 4. 2008 ob 20. uri zagledali vsi obrazi, ki smo se potepali po Irski. Človek sploh nima občutka, da se že dolgo nismo videli,izdajal nas je le material za izmenjavo informacij, čas pa je kar bežal naprej. Smeha in glasnega govorjenja ni manjkalo - posledica Irske, tudi irci so glasni. Plan je bil, da bi se zagledali v Ajriš pabu (bom pisla tako kot se izgovori), a smo se pač zagledali v Skotiš pabu. Nič zato, vse tekoče stvari so imeli na razpolago in smo jih tako kar hitro skonzumirali. Eni smo potrebovali pomoč, pa tudi novo tekočino sem probala - Kilkenny (mah ne vem kako se napiše, v glavem je to pivo, ki sva ga midva z Matejem prešpricala, ko smo se potepali po Irski. Sva se raje izgubila med znamenitosti tistega kraja kjer pridelujejo to pivo - Kilkenny, ki je v bistvu dobro pivo. Moja izjava ob požirku Killennya je bila: "Aha, to pa je isto kot, da bi pila Laško." Vsi v smeh in tako je Janez že skušal naročiti Laško, a ga niso imeli, seveda da bi primerjali. Na steni pa je vseeno visela tabla z napisom: "Laško točimo že od... " Da smo ohranjali stil potovanja po Irski je poskrbel tudi Janez, ki ni pozabil na Ritter čokoladico, tokrat nas je presenetil z okusom konjaka se mi zdi, bila pa je zelo dobra in vsak je spet dobil svoj košček te pregrešno dobre čokoladice. Pozabili pa smo na touste in sir... Coca cola pa je bila na mizi.

Po veliki dozi smeha nas je začela okrog mize loviti lakota. Odpravili smo se skoraj vsak s svojim aftekom do Foculusa. Sama sem najprej računala, da bo moj spremljevalec v avtu Janez, ki sem ga imela na sumu, da rabi prevoz, a je kar hitro povedal, da ga že ima. No, OK bom se pač sama peljala do mesta mi je rojilo po glavi, a sem hkrati razmišljala na glas. Slišal me je Matej in se mi pridružil. Zaupala sem mu, da se naj izkaže kot navigacijski sistem. Kmalu sem začela razmišlajti, če bi ga mogoče morala prej inštalirati, saj sva prišla na drugo lokacijo kot sem si jaz predstavljala ali pa je bilo to planirano? Ne vem, to še moram izvedeti, zakaj sva avto dejansko pustila na drugem koncu mesta, kot smo bili zmenjeni. Z lahkoto sva si tako privščila doooolg sprehod, razmigala ritnice in tudi jezik ni bil v mirovanju. Hja, dolgo se nismo/nisva videla in tako sva si imela dosti za povedati; kot ponavadi, saj oba rada govoriva :-). Glede hitrosti govorjenja pa Matej zmaga. Samo za primer: Ko je Matej že pri četrtem stavku, jaz slišim v kompletu komaj prvega. Si predstavljate to hitrost? Jaz si je dolgo nisem ;-) Kaj sva se pogovarjala, pa naj ostane skrivnost ;-). Mislim, da sva preletela skoraj vse kar sva si neplanirano zamislila, a za podrobnosti nama je zmanjkalo časa, saj sva kljub dolgemu sprehodu hitro prišla na dogovorjeno lokacijo.

Z rahlo zamudo sva tako prispela do Foculusa in tako smo že naročali pico in pijačo. Spet obujanje spominov na Irsko, in spet pripovedovanje dogodivščin, ki so se nam pripetile v času, ko se nismo videli.

Kasneje se nam je pridružil še Grega in tako smo s skupnimi močmi in to brez težav pospravili 4 pice in popili vsak svojo brezalkoholno pijačo. Malo sem si privoščila Grega in ga nahecala, da planiramo v bistvu že novo potepanje po Škotskem. Fante mi je verjel, jaz pa v smeh, ko sem videla, da najin pogovor z nasmehom na obrazu spremlja še Matej. Itak sem padla v smeh in Gregu sem lepo povedala, da se samo hecam. Tako, smeha nam res ni manjkalo in v gostilni tudi nismo ostali neopaženi. Glede nato, da je kelnarci nagajal pri naročanju dlančnik in da smo iz pic delali nove kombinacije kaj naj bo na pici, je bila nekam slabe volje. A se s tem niti nismo tako obremnjevali, jaz sem ji le dobornamerno ponudila papri in kuli. Si predstavljate njen pogled, ki je bil namenjen meni. Meni ni preostalo drugega, kot da se iz srca nasmejim. Tehnika je bila v igri in zadnje čase se z njo ne razumem najbolj in tako sem ji pač ponudila rešitev. Seveda je ni sprejela. Kakor koli že, mi smo vse stvari lepo pospravili v želodčke, poravnali račun in zapustili picerijo z reklamnimi vžigalicami. Vovkoti so me lepo dostavili do mojega avteka, ki me je potrpežljivo čakal pred ljubljanskim sodiščem. Mogoče pa vem, zakaj sva z Matejem parkirala ravno tam.
Matej a pogrešaš slučajno sodišče?

Slik nimam, sem pa to lepo opravilo prepustila Ireni, saj meni še vedno crkuje tehnika. Irena, če bereš ta blog te prosim, da jih pripopaš na našo irsko stran in lahko dodaš še kakšno besedo ali dve.

Mojih fotografij in DVD-ja tako še vedno niso dobili v last, a če mi rešijo dokumente, jih dobijo in jaz upam, da se dobimo tudi mi. Ker Ireni to gre zelo dobro od rok, bo ona prva izvedela, kdaj bodo DVD-ji narejeni, da nas spet zbobna skupaj.

Še link kjer si lahko osvežite spomin na nas "irce"
http://irska.blogspot.com/search?updated-max=2007-08-01T21%3A40%3A00%2B02%3A00&max-results=1

Vsem ostalim osmim članom naše posadke sporočam samo to, da sem se imela v vaši družbi zopet lepo.

Kam se bomo podali letos, pa je še pod velikim?

Uživajte v malih radostih in naj vas bogatijo male stvari. Tici